Skoči na vsebino

Fakulteta za šport

Biopsihosocialni temelji kineziologije

  • Biopsihosocialni temelji kineziologije

  • Koda P0-0501-0587
  • Datum 01.01.1999 - 31.12.2003
  • Financer Javna agencija za raziskovalano dejavnost
  • Organizacija UL, Fakulteta za šport
Povzetek

Športna dejavnost kot družben pojav je praviloma smiselna samo tedaj, če lahko njene procese nadzorujemo in rezultate objektivno ocenimo. Tu vstopa v prostor prakse kineziologija kot njena znanstvena podstat. Transformacijski proces (športna vadba), ki je središnjica vsake športne dejavnosti ter temelj kineziologije, ponazarja shema: R= I T F; kjer je: I= inicialno stanje (začetno, startno stanje udeleženca v procesu vadbe, treninga), F= finalno stanje (končno in pričakovano, lahko pa včasih tudi nepričakovano stanje, ki ga ugotavljamo z razlikami v meritvah med I in F), T= tranzitivni operatorji (različna sredstva in metode učenja in treninga). Ta na videz enostavna predstavitev procesa dela (treninga) v različnih športih predstavlja izjemno odgovornost za učitelje in trenerje. V tem procesu gre za zavestno spreminjanje vrste značilnosti, sposobnosti in lastnosti, s tem pa tudi osebnosti udeležencev v športu. S sredstvi treninga v mnogočem spreminjamo posameznika, njegov psihosomatični status. Vsak rezultat (R) je posledica določenih sprememb sposobnosti, lastnosti in značilnosti posameznika. Zato je psihosomatični status definiran kot multidimenzionalen in po svojih efektih suprasumativen (kar pomeni, da sprememba v eni dimenziji osebnosti vpliva na spremembo vseh drugih dimenzij). Sistem dimenzij (npr. antropometrične, funkcionalne, motorične informacije, dimenzije specialne motorike, kognitivne, konativne, vrednostne, mikrosocialne, stratifikacijske, motivacijske ter zdravstvene) opredeljujejo psihosomatični status, v končnici pa vedno znova saturirajo celostno podobo kineziologije. Sprememba psihosomatičnega statusa, pa naj se kaže v takšnem ali drugačnem rezultatu (R), je torej odvisna od poznavanja in obvladovanja čimvečih dejavnikov. Vseh seveda ne poznamo, zato tudi rezultat posameznega udeleženca v procesu ni vedno tak, kakršnega bi dobili, če bi upoštevali vse znane in še neznane dejavnike. Ne smemo namreč pozabiti na vpliv neznanih dejavnikov. Bistvo znanosti je prav v tem, da nas vodi od znanega k spoznavanju neznanega. Če skušamo transformacije v psihosomatičnem statusu, opredeliti v obliki stohastične povezave različnih dimenzij, sposobnosti in lastnosti skozi videnje nekega hipotetičnega rezultata (R), bi dobili: R= a1 ANT + a2 F +a3 M + a4 SM + a5 MI + a6 G + a7 K + a8 MSS + a9 SV + a10 MO + a11 SO + a12 ZS + a13 T + a14 O +.. an E. Takšen model je zasnovan na ideji, na kaj delujemo pri človeku, kaj reagira na učinke transformacije, hkrati pa vsebuje tudi informacijo o tem, kaj je pri človeku pomembno za njegovo večjo ali manjšo uspešnost v raznih motoričnih dejavnostih, ki tvorijo vsebino športa. Ker je šport v bistvu konvencionalna dejavnost, ki poteka po določenih in poznanih pravilih in vedenjskih normah, deluje pozitivno na uravnoteženje osebnosti in spodbuja pripravljenost za sprejemanje vedenjskih norm in športne etike. Tu pa ima odločilno vlogo športni pedagog, ki usmerja športnike, zato je zanj nujno, da pozna čimveč dejavnikov, ki opredeljujejo psihosomatično strukturo posameznika. Slednje je možno doseči le s sodelovanjem strokovnjakov iz področij različnih znanosti in strok. Pri tem pa ne gre prezreti tudi nujnosti preučevanja medijskega vrednotenja športa, ker so elementi državnega in drugih oblik financiranja često prežeti z odmevnostjo športnih rezultatov v določenem času in prostoru.

sicris.izum.si/search/prg.aspx